tapeta (arhiv)

Začeti pri koncu, končati na začetku?

• Natisni

[19. 01. 10]

Petra Veber v Peterokotnem stolpu ljubljanskega gradu ničesar ne uprizarja, temveč se pretaka v kontemplativno, pobožno, ki ju v spuščenem, mirujočem lestencu ohranja, oživlja s slutnjo belega, nemega, šopastega koreninja trav.

Spuščeno, na prvi pogled hladno, tehnicistično-postmoderno svetlobno telo se – ko odmislimo njegovo sodobno lupinje, stekleno skorjo – razraste, zažari v povezovalno in kot zanikanje privzdigovanja, čaščenja, poveličevanja tik nad tlemi prehaja – četudi signal človeške omejenosti z zemeljsko težnostjo – v pogojno središče med sabo povezanih točk različnosti. Človekovo negotovost in nemoč v Prostoru in času Petra Veber premišljuje kot temeljni izhodišči, ki ju zmore preseči s pomočjo volje, usmerjene v ne-oporno, ne-trdno. Razstava z iskreno skromnostjo, v bližini molitve-dvoma dinamično prisluškuje tako nedoumljivemu kot spolzkosti dimenzij. Avtorica stavi na pogojno lepoto možnosti izbire korakov oziroma stopicljajev po spolzkostih, s katerimi človek, po bogu, vstopa v razmerja.

Spuščenost lestenca, četudi signal obupa, značilnega za naš čas, viseče vztrajno vabi napovedujoče se, vendar ne ukinja avtoričinega poštenega pričevanja, stališča, da se nedoumljivo ne more udejaniti tu in zdaj. Zaradi tega Petra Veber predpostavlja nova dejanja, dejanja občutij, v katera vlaga. Prisluškovanja nedoumljivemu prevaja v napovedujoče se, a ne udejanjeno nihanje v spuščenem. Ker spuščeno miruje, ker lestenec, četudi je središčen, centralen, ne določa (Noče določati!!) mizanscene obiskovalcem, nastaja v razstavi možnost široke izbire oživljanja pretokov, vsrkavanj.

Iz hladno-tehnicističnega v grelno. Toplota se razraste iz točke tik nad tlemi v vse smeri. Ne meni se za samokrožeč kurz urinih kazalcev. Opozarja na negotovo. Prehaja v valujočo, neprijemljivo zavezo s človekovo možnostjo razdajanja. Iz točke spuščenega, ki je središče, izhodišče, gojišče, pa avtorica obenem stavi na ozaveščeno in drzno desakralizacijo, s katero se njena čista, nenapadalna misel, ki prostor-čas razume tudi kot material, potreben človeške nežnosti, zapisuje lebdenju. Le-to zmore, če parafraziram Cankarja, misliti rožo. Vendar »misliti rožo« razstava obenem tudi zanika.

Roža-razcvet z barvnim klimaksom lahko polni prostor horizontalno, medtem ko askeza razstave misli tudi praznino, obup v samotnosti človekove ožgane navpičnosti. Bližina gotičnosti, minareta kipi iz avtoričinega personalnega ekumenizma, v katerem se glagol moliti steka v glagol moleti in obratno. Moleti, viseti, moliti, obup izbrati, ga razviti v hojo po peterokotnem prostoru? Začeti ogled razstave z vstopom v konvencionalno predstavo časa? Popustiti? Dopustiti prisotnost ekspanzivne sle kazalcev do tolikšne mere, da se tudi njihovo kroženje omeči in ga presežejo gledalčeva spontana občutja, ki jih poraja stik z makovimi stebelci. Le-ta, ovlažena z razpršujočim lestencem, kateremu kot spuščenemu predstavljajo kontrast, napovedujejo nihanja navpik.

Kipeti s stebelci maka v višino, obtežen z zemeljsko težo obupa, s črnim, grešnim, opoju zapisanim svincem, ki se skriva v turških gumbih fotografirane rastline, je težko, noro, neizvedljivo, pa vendarle ena od izbir iskanja smisla, ki prostor in čas po bogu nadaljuje napolnjevati. Spuščeni lestenec ob stebelcih spreminja pomen in iz koreninice preide prek volje po napolnjevanju v orodje gradbenika. Je svinčnica, s katero Petra Veber prostoru tako vdihuje navpične poze, da jih odtegne pozerstvu, jih spreminja v zahtevo po višji ravni.

Prvi dokument ohranja občutja začetka, rasti. Zgoščen v štirih fotografijah poudarja niz trenutkov, s tem hipno spremenljivost občutij v telesu. Četudi sta začetek, rast v sami stebelni strukturi krhka in predstavljata do konca razneženo, vsebujeta neznansko močno radost v kipenju, radost, ki udarno nasprotuje volji po moči, absurdu, apatičnemu pristanku na izpraznjenost. Izpraznjenost kot tisto, kar se tudi formira z na silo vzpostavljenimi oziroma zmanipuliranimi sakralnostmi, zreduciranimi na funkcionalno uslužnost sli po oblasti in nadvladi institucionalnega, sistematičnega, predpisovalnega, Petro Veber kot samovoljno premišljevalko odbija. Na predpise v ničemer niti približno ne pristaja, čeprav jih s pravo mero avantgardistke upošteva in gre naprej. Doumetje obupa človeškega nabije v makove glavice – turške gumbe, ki pa, napeti, ničesar ne zapenjajo, niti zastirajo ne, temveč nasprotno, razkrivajo ter poudarjajo človekovo možnost za stike z zarjami. Vendar Vebrova ne olepšuje. Njen dokumentarizem, ob stikih z zarjami, ves čas upošteva tudi kruto fakciteto ožganega, s tem minljivega. Pordečele fotografije so dotik z zarjami, a ostajajo trdno z roko v roki minljivosti v času, obenem pa s celo roko iz ognja rašpljaste narave usode oziroma torov prostora izrisujejo stvarno, pa vendar poetično toplo, pobožno. Po bogu. Ne v begu.

Mar ne uzre gledalec v lebdenju, v poroznosti kože, v trepetavi statičnosti ustnic, v telesno dvigajočem se, v otožno-mislečem in zaradi tega upajočem pogledu, skoz lamelno, prepustno zavesico gledališča makovih stebelc hrepenenja, preseganja obupa? Nemo lepa, razpršena kontemplacija Petre Veber s spuščenim kot aktom desakralizacije plete distanco misli, spomina in ob vsem institucionalnem zmore z jasno samokritičnostjo desakralizirati tudi vse, kar je bilo ustvarjeno in soustvarjeno z njeno energijo soustanoviteljice E.P.I. Centra in avtorice številnih scenografij-dramaturgij gledaliških uprizoritev.

Ker so urini kazalci agresivni, sem tak v vsakem premiku tudi gledalec, čeprav lahko – in ravno zaradi tega sem agresiven – preskakujem od eksponata do eksponata, da začnem na koncu, se zapičim (o šestilu kasneje) v zadnjega. Tu, če le zmorem, lahko (v)srkam spomin(u). S pomočjo fotografij, skic, vpičen lahko vtisnem v zmožnost spomina ustvarjalno obdobje scenografke od leta 1995 do 2009.

Skromni, miniaturni, jumbo plakatu zoperstavljajoči se David s pretočnim tokom zanikanja samočaščenja se postavlja v micenem LCD ekranu, ki dialogizira z vrtečim se labirintom v drugem razstavljenem, ukazovalnem, eksponatu. Ker drugi eksponat vsebuje ukaz: »Glej v center!«, se David v LCD ekranu mora postaviti nasproti centrifugi, nasproti labirintovski naravi požrešnosti. Labirint kot nič, žre nič? David v LCD ekranu se niču postavlja nasproti z drznostjo. Njegovo orožje je le skromni asketizem. Davidova plahost je zgoščena v drznem zretju, kljubovanju centrifugi labirinta. Zmore pogled v grozo niča, praznine, s čimer se upira. Navezuje mentalne, spontane stike s čez-ničem v vsakem obiskovalcu posebej. Ve, da niča, ničnosti ne more premagati sam, zato kamna ne izstreli, temveč vabi.

Vabilo ni ukaz. Ni vzklik. Ni trik. Ni velelnik. LCD ekranček, David, ki sesuva goljatsko navideznost hrusta v vsakem obiskovalcu posebej na tla, opominja na vrteči se labirint. Kaže na požrešnost niča, ki ga človek v času in prostoru tako rad posnema. David v pračo vpenja obup. Z njim človek, hvalabogu, zmore priznati svojo majhnost in zmore Goljata, hrusta, bojevnika in parazita v sebi, pustiti, s pomočjo razstave, zadetega na tleh. Če Goljat res obleži, zmore nemara obiskovalec nazaj v občutja, s katerimi postaja avtoričin potencialni bližnji, saj je krenil razbiti svoj stekleni oklep, lupinje, s katerim ves čas navidezno prikriva, uokvirja potencial občutljivosti. Obiskovalec lahko postane avtorici kot bližnji v pomoč, če preskuša svoje možnosti priznanja majhnosti, če poskuša biti manjši in manjši. Tako pomanjšan nemara zmore zlesti pod spuščeno, pod lestenec. Kljub temu, da se pomanjša, ostane cel, žilav. Žilav zmore v bližino centrifuge labirinta, med zobovje niča, ki, piškavo, potrebuje človeško zalivko.

Ker je razstava subtilni nagovor obiskovalca, toliko bolj radikalno ostro terja pretakanje samorefleksivne in samokritične mase obeh: avtorice in obiskovalca. Pretakanje se poraja sproti. Izpostaviti občutja, opozarjati na okornost(i) sta etični izhodišči Petre Veber. Četudi obiskovalca slači in ga prepiha do kosti, mu daje. Daje možnost priznati občutljivost in agresijo, povezovalni stopicljaj in okornost, negotovost, nevarnost. Daje izbire. Ob negotovosti, ob nevarnosti gledalec lahko pristane na spodbudo občutljivega v sebi, lahko pa pusti, da ga centrifugalna sila labirinta v drugem eksponatu izpljune. Če se ne pusti izpljuniti, obiskovalec spodbudo sprejme.
Petra Veber udejanja up za smisel nemega dialoga pogledov. Kako namreč v iskreno-ateističnem svetu govoriti s po božjim? Kako piti od nedolžne norosti krav, ki podnevi in ponoči gledajo v črno praznino s toplimi očmi? Mar ne s tišino, z zaprtimi vekami, z makovimi klobučki, ki niso opij za ljudstvo?
Ker razstava vlaga vse v pogled kot razgovor, Petra Veber v ospredje nikjer ne potiska sebe, temveč odstopa prostor za avtomizansceno.

Gibanje, kroženje, iskanje, geste negotovega, so svobodna izbira, ki pa jo obiskovalec lahko poskuša prevajati v dialog pogleda. Pogled, kot popolnoma neavtoritativno, nevsiljivo, brezimensko, nezaznamovano izvira iz razpoloženjskega. Udejanja tiho, odmaknjeno pobožnost, s katero ohranja vero, da je človeka moč premakniti iz zaprtosti v preprosto jemanje ponujenih prostorij, ki jih avtorica sproti poraja tudi s soudeležbo, odprtostjo obiskovalca. Razpoloženje razstave, ki ga ustvarjajo barve, paradokslano omehčane, ovoščene z tehnicistično-ostrimi elementi, pušča svetlobi pot skoz prostor-čas, zavedajoč se, da je svetloba samo navidez zlahka ujemljiva, v resnici pa popolnoma svobodna, nepredvidljiva in na prepihu. Mar to ne omogoča uzrtja smisla kot neprijemljivega, nepredvidljivega, lahcenega, takega, da ga zlahka piš odnese? Mar to spoznanje ne vodi mentalne roke v samostisk, samoprijem spraševanja o tem, do kod zmorem, spodbujen s Petrinim radikalno svobodnim, nepredvidljivim izrekanjem neme molitve, udejaniti avtodesakralizacijo lastne notranjosti? Spuščeni lestenec-koreninica me k temu zavezuje, sploh ko njegovo pomensko rast začenjam občutiti, četudi negibno, kot valovanje, razraščanje v vse smeri. Lestenec, spuščeno, se, paradoksalno, zmore spremeniti v šestilo. Šestilo miruje kot orodje arhitektke, le čemu ne bi: skice je dovršila; ne miruje pa kot ustvarjalna zavest in zaveza upanju in upu, zavest o tem, da bi vsaka monumentalna gesta v hipu vodila v zdrs samopromocijskega ter s tem v past samopoveličevalnega.

Avtorica ničesar ne poveličuje. Premišljuje obup. Izhod iz obupa. Premišljuje krog. Premišljuje tvornost v krogu. Vrača se k sebi na ta način, da premišljuje bližnjega. Terja pa. Terja, da gledalec-obiskovalec s pomočjo občutljivosti, ki jo razpoloženje razstave spodbuja, prizna svojo prisotnost v prostoru tudi kot prisotnost ostrega šila, dela šestila. Od tega priznanja vodi pretakanje Petre Veber do mehkobe, do tega, da zapičeni, ozemljeni gledalec požene risalo notranjosti v gibanje pogleda, v gibanje po prostoru-času, gibanje, ki zmore preseči funkcionalnost bivanja. Razstava ne konzervira giba pogleda. Vsak gledalec lahko, samosvoje, drugače, so-napolnjuje praznino v dialogu z avtorico in spodbujeno molitvijo, ki postaja tako medosebna. Šestilo zarisuje možnosti hrepenenj in je ter ni središče, izhodišče Prostora in časa. Zarisovati možnost hrepenenja, ki se ga spuščeni lestenec ne dotika, ukinja agresivno potrebo po puščanju sledi. Gledalec-obiskovalec ničesar ne pusti, ogromno pa postori, čim vstopi v razstavo-spraševanje o začetkih pri koncu in koncu v začetku.

Pretakanje avtorica udejanja v krožnih sekvencah fotografij. Le-te sledijo toku, liniji, vendar ne dušijo tendence nepolaščevalnega razraščanja v vse smeri, saj so prav tako povezane s spuščenim, z lestencem, ki, šopasto, ukinja dihotomično logiko razmišljanja in napoveduje nihanje, resonanco tudi neudejanjenemu hrepenenju, ki pomenljivo obrobljeno le na eni strani z okostjem, kot ujeto korespondira z ničnostjo koprnenja, z vsem, kar sveto vzpostavlja na silo. Vebrova ne zavrača sistema, nasprotno, njena razstava je sistematična, urejena, stroga, pa vendar tako nežna, mehka, da kronologija, preglednost, ki predstavljata tudi eno izmed tem, motivov razstave, ne zakrkneta v ponavljanju že videnega, že doseženega. Petra Veber z močjo radosti odpira vprašanja z resnobnim pristopom do filozofske kategorije obupa. Vprašanja zastavlja brez sentimentaliziranja. Sprijaznjena, potrpežljiva v lepem dvomu, prvenstveno do same sebe, s katerim presega arhitektsko-scenografska-estetska izhodišča. Kategorijo lepega – uspeh je ne zanima – poskuša definirati z individualnim. V samomotrenju, z osvobajajočim zamahom, ki ni tak, da bi ukinil, izničil zavest o človeški omejenosti, udejanja lepo-dobro, medčloveško.

Petra Veber radikalno opozarja, da se vse na silo vzpostavljeno ukinja samo v sebi, s skromno potrpežljivostjo dosega nedolžno, prečiščeno, osvobojeno, individualno pobožnost in poskus nagovarjanja neprijemljivega. Za to ve, da ne sme biti sveto. Svetega ni. V prostoru-času je le svetloba, ki pa ni za prijem, za igro, za monštranco. Spuščeno ne vabi, ne zapeljuje, ne omamlja. Miruje. Terja mirovanje. Terja prepustiti se občutljivosti. Prepustiti se občutljivosti je izstopiti iz varnosti, je ozavestiti se obrobe okostja, ki me že obroblja od znotraj v prihodnji čas, v nepredvidljivi, prepišni prostor, ki ga bom kot materija napolnjeval samo s prhlenostjo.

Ozavestiti konec-začetek v poroznem apnencu. Ozavestiti sebe kot preostanek, prhnečo smet, ki vendarle zmore v resonanco. Tu (p)ostati še šestilo. Biti vpik, zadreti se v vzemljenost pomeni ohranjati človečnost, pogled, ki zmore preseči ostrino šila, ki zmore prehod v ris po spolzkem, po robnem. Petra Veber terja ne-varnost. Terja krožeč, majav, negotov pogled, tvoren ris obiskovalca, da z njim sproti poimenuje(ta) in sproti razimenuje(ta), pozorna na to, da ju črni, samoizpraznjeni center-labirint poveličevanj ne pogoltne.

Avtor: DOS