tapeta (arhiv)

Natečaj za “našo” klop: od dilem do priložnosti

• Natisni

[27. 05. 10]

Mestna občina Ljubljana je pred kratkim razpisala natečaj za oblikovanje klopi na območju Mestne občine Ljubljana. Prispelo je presenetljivo veliko število predlogov, med katerimi je bilo veliko solidnih in tudi nekaj zelo dobrih. Poleg visokega števila je bilo presenečenje tudi resnicno vrhunski nivo nekaterih ter izjemno malo tehnično nedovršenih ali likovno oporečnih rešitev. To dokazuje, da lahko na videz malenkostna in nepomembna tema predstavlja izjemno pomemben člen slovenske oblikovalske zavesti.

Vse skupaj je res zavidanja vreden in izjemen presežek, ki mu v novodobni Sloveniji ni primere. Najprej zato, ker je k organizacijskemu sodelovanju MOL povabila še Društvo oblikovalcev Slovenije, in potem tudi zaradi neoporečne izvedbe vseh postopkov. Edina pripomba se nanaša na prekratko in časovno neprimerno umeščeno razstavo prispelih del (med prvomajskimi prazniki) v mestni hiši. Vrsta zanimivih rešitev bi bila namreč morda dobrodošla tudi drugim slovenskim občinam, ki si same takega postopka ne znajo ali ne morejo privoščiti, pa vendar bi si jo lahko »zainteresirani župani« vsaj ogledali.

Med prispelimi predlogi je komisija izbrala najboljšega in z natečajnimi zahtevami najbolj skladnega. Polemike o izbrani rešitvi kažejo na verjetno preozek okvir izhodišč razpisa, saj je bilo oddanih tudi nekaj rešitev, katerih avtorji so zavestno izstopili iz natečajnih okvirov, da so uspeli podati svoje zamisli. To dejstvo je Vid Lenard, avtor članka Praktičnost namesto ritnic v bronu (v Dnevniku, 30. aprila 2010), morda spregledal. Nekaj simpatičnih predlogov zanesljivo ni bilo zamišljenih kot serijski izdelek, pa vendar je bil to natečajni pogoj. Ironična bronasta skulptura z zamislijo odtisov teles pomembnih mešcanov bi gotovo lahko našla svoj osrednji prostor v nekem sproščenem in sodobno mislečem okolju. In predlogov, ki bi lahko predstavljali posamezno drobno, a ucinkovito mestno markacijo, je bilo poleg tega vsaj še pet.

Ali povedano drugače: izpeljani natečaj je pokazal, da pomeni iskanje univerzalnih, vsestransko zadovoljivih, poceni in popolnoma neoporečnih rešitev hkrati tudi odmik razpisovalca od izjemnih kakovosti ter obenem od korenin okolja torej od lastne prepoznavnosti, kar obenem onemogoča nastanek takšnih likovnih presežkov, ki bi lahko postali trajni simboli mesta. Umeščanje novih elementov, ki sami po sebi niso ne dovolj prepoznavna likovna atrakcija niti se ne navezujejo na obstoječo komunalno opremo (med katero so najbolj prisotna in izstopajoča ljubljanska avtobusna postajališča), je verjetno le pot v neko negotovo povprečje prihodnjega urbanega prostora. Precejšen del sicer dobrih rešitev je, vključno z večino nagrajenih oziroma pohvaljenih, namreč uporaben tako rekoč povsod, tudi pred Postojnsko jamo, v termah Čatež ali celo kjer koli izven meja Slovenije. Kljub temu pa seveda velja nagrajeno klop (in morda še katerega izmed predlogov) čim prej postaviti. Morda je okolica novega Športnega centra Stožice za to najbližja priložnost.

In ne nazadnje se ob zaključku natecaja izkaže, da verjetno nikoli več ne bo mogoče zagotoviti markacije, kakršna je bila Auerspergova šterna, ki je kot nekdaj stala sredi skoraj vsakega zaselka naše dežele. Globalizacija?

S planiranim parkovnim urejanjem obroča POT v prihodnje pa ima Ljubljana na primer izvrstno priložnost, da v nekaj letih doseže novo prepoznavno atrakcijo in obenem objektu POT poda tudi primerno trajno kulturno vrednost, ki bi celotnemu mestu zagotovila pomemben položaj v kulturni Evropi. Območje poti bi lahko postalo galerija na prostem, kjer bi se v prihodnje vrstila umetniška kiparska dela avtorske klopi, vsaka drugačna, ena bolj zanimiva od druge. S pravim izborom predlogov, avtorjev, morda s povabilom še kakšnemu zvenečemu svetovnemu umetniškemu imenu, bi POT lahko postala cilj potovanja velikemu dodatnemu številu tujih obiskovalcev, Ljubljančane pa vsaj v prostem času spravljala v boljše razpoloženje.

Vseeno pa po končanem natečaju za ljubljansko klop zagotovo ostaja tako med udeleženci kot člani komisije in tistimi, sicer redkimi občani Ljubljane ter širše Slovenije, ki so slučajno uspeli videti razstavo, odprtih precej več dilem kot odgovorov na vprašanje, katera klop je najbolj prava. Prav to je tudi njegova izjemna in skoraj zgodovinska vrednota, saj bi »klop« zlahka vzpostavila nadaljnji dialog različnih strok in ljudi o majhni ter v času velikih besed skoraj nepomembni stvari.

Res prava poteza mesta pa bi bila že ta trenutek nov, precej širši razpis s ciljem pridobitve več uresničljivih predlogov, ki bi udeležencem omogočal različne poti razmišljanja o elementih našega urbanega okolja in v več kategorijah, glede na uporabnost, pomen lokacij in tudi le avtorjem prepoznavnih vrzeli, seveda pa bi obsegal tako klopi, fontane, vodnjake, smetnjake, kolesarnice, cvetlične lončke, svetilke, prometne ovire, kot tudi neuporabne javne umetniške skulpture.

Sodobnih likovnih del v javnem okolju Slovenije praktično sploh ni, razen nekaterih izjem, ki jih lahko preštejemo na prste in ki vecinoma (na žalost ter zelo očitno) nakazujejo na pomanjkanje financ, odsotnost ustvarjalnih zamisli ali celo slabo voljo ustvarjalca, ki se je v spletu okoliščin moral zadovoljiti s ponižujočim honorarjem. Ljubljana (in sploh vsa Slovenija) je glede prisotnosti sodobnih likovnih del v javnem prostoru za zdaj žal bolj podobna Sahari kot Evropi.

Nekaj tujih primerov:

Peter Navy, Chicago

Zaha Hadid, Dallas

Susan Goldblatt, London

Jonas Wannfors, Stockholm

Avtor: Jurij Dobrila