tapeta

govor prof. Machtiga ob podelitvi priznanja za življenjsko delo

• Natisni

Če že govorim o privilegiju, naj se ob tej priložnosti zahvalim Juriju Dobrili za njegovo jasno-vidno (lucidno) analizo razumevanja mojega 57 letnega delovanja (od 1960 do danes) in presega meje običajnih uglajenih počastitev ob takih priložnostih.
Posebej blizu so mi njegove refleksije, da je šlo v teh prizadevanjih za razumevanje poslanstva s cilji, v takih ali drugačnih vlogah, ki se je začelo odvijati od študentskih let, ko sem črpal znanje, energijo in sporočila svojega spoštovanega mentorja prof. Ravnikarja, ter jih po svojih močeh prenašal naprej v treh vlogah, v ustvarjalni strokovni praksi, v vlogi promotorja pospeševalca razvoja in pedagoga raziskovalca. V slednjih dveh, zlasti skupaj s sodelavci kolegi z vseh treh prepletenih in soodvisnih področjih- tehnike, humanistike in družboslovja, pri zadnjem pa z veliko zagona in vere v mlade, ki mi danes, potem ko so zapustili gnezdo, številni bogato vračajo s sproščenim in prijateljskim odnosom. Saj ni pomembna fizična bližina, temveč bolj pripadnost idejam in vrednotam. Ta duhovna bližina je danes v globaliziranem svetu silno pomembna. Ljudje so raztepeni po vseh koncih sveta, tam delajo ali pa so na poti, kot potrjujejo maili, ki so danes deževali v moj nabiralnik.

Zadnji privilegij pa je počastitev v teh zame simbolnih ikoničnih prostorih v širšem smislu celotnega Trga republike, ki sem ga dihal od začetka mojega študija leta 1960 v Ravnikarjevi reformirani šoli B-smeri, v kateri se je v družbi profesorja znašel cvet mladih arhitektov oblikovalcev asistentov Jožeta Brumna, Svetozarja Križaja, Grege Košaka, Majde Dobravec in Braca Mušiča, ki je s svojim širšim krogom obkrožal takrat slovensko mlado arhitekturo in oblikovanje. Seveda iz B smeri ne smem pozabiti Nika Kralja.

V prostorih omenjenga trga sem v letih 62 in 63 opravljal dragoceno strokovno prakso in se učil razumeti zapleteno večplastnost oblikovanja in arhitekture, risal podzemno garažo, in prakso zaključil ob začetku snovanja z velikim kristalnim lestencem ovenčanega vhoda v Ljubljansko banko. Takrat sem spoznaval celoto in detajl, kontekst in algoritme, ki so krojili usodo in razvoj tega, za Slovenijo takrat gigantskega projekta. Ko mi je profesor, že po odhodu iz šole, leta 1969 izročil raziskovalno transdisciplinarno študijo Design 69’ z zaporedno št.10, mi je bilo jasno, kaj je moja in naša naloga. Po propadli B smeri je potrebno uresničiti univerzitetni študij oblikovanja. In smo ga ! To je bil programski projekt novega vodstva DOSa leta 1975, ki smo ga uresničili leta1984.
Ko sem zaključil študij leta 1966 in odšel po samostojni poti, me je v naročje Trga republike leta 1980 zaneslo ponovno. Cankarjev dom je bil še v gradnji, ko je predsednik ICSID Arthur Pulos vzkliknil: ‘tu naj bo enkrat naš kongres !’. Prišel sem v novo vlogo promotorja stroke in povezovanja v globalna razmerja, v organizaciji kongresa 1985-1992 pa, kot uporabnik poslopja.

Od leta 60 do 1992 je minilo 32 let, od srečanja z izvršnim odborom ICSID v še surovem CDju leta 1980 pa do 92 je minilo 12 let, ko se je tu, v teh prostorih zgodil svetovni kongres industrijskih oblikovalcev, od 1992 do danes pa 25 let.

Tako to gre, po algoritmih, s preračunavanjem, v procesu, z rezoniranjem, pa z močno dozo induktivnega, z vero in z upornostjo. Za zastavljeni cilj velja prebroditi ovire, pa čeprav gre vmes za vojne razmere. Danes si vse to težko zamislimo. Pa vendar v te prostore novopečene države je prišel cvet takratne znanosti in najširšega znanja o oblikovanju, ki je našemu gospodarstvu in politiki ponudil sodelovanje. Mi pa smo politiko opozorili na priložnosti ob vsesplošnem samo-spraševanju o končnih ciljih samostojnosti. Vprašali smo preprosto: ‘Od česa bomo Slovenci živeli?’ in bili jasni v odgovoru : ‘Od kakovostnih tržno zanimivih izdelkov in storitev, torej od dobrega designa’ z ilustracijo podobe lokomotive, ki v pogonskem mehanizmu povezuje oblikovanje tehnologijo in trženje. Politika je leta 1993 spremenila focus, pomembnejše so ji bile povsem druge vrednote.

A za zaključek bom veder. Začel sem z ‘dobro družbo mladih kolegov nagrajencev’ ki so dobili priznanja in bom veselo končal. Majhna statistika pove, da je med nagrajenci vsaj 66% mojih bivših študentov, v avditoriju tega dogodka pa prisotni aktivni in uspešni oblikovalci Jan Jagodič, Gorazd Malačič, Mateja Šušteršič, Vesna Vidmar, Nika Zupanc, če jih smem našteti nekaj.

Saša Mächtig

Avtor: