tapeta

Prenova celostne grafične podobe Univerze v Ljubljani

• Natisni

Poskušaj ne postati človek odvisen od uspeha,
temveč raje postani človek z vrednotami.
Albert Einstein

Zadnje dni smo priča eksploziji člankov in komentarjev o domnevni prenovi celostne grafične podobe Univerze v Ljubljani (UL), k čemur svoj pogled podajamo tudi predstavniki Društva oblikovalcev Slovenije, ki problematiko osvetljujemo s strokovnega in etičnega vidika. Zavzemamo odklonilno stališče do slabih in neprimernih praks izbiranja ali pridobivanja »kakovostnih« celostnih rešitev s področja vizualnih komunikacij, predvsem zaradi nespoštovanja mednarodno sprejetih pravil o izvedbi natečajev z omenjenega področja.

Nacionalni pravilnik za izvedbo natečajev s področja oblikovanja je dokument javnega značaja, v katerem je zapisano, da je namen tega pravilnika zagotoviti možnost poštene in strokovne presoje del vsem strokovno usposobljenim oblikovalcem, razpisovalcem natečajev pa zagotoviti kvalitetno udeležbo čim večjega števila oblikovalcev. In v nadaljevanju so opredeljene vrste natečajev, ter načini izvajanja le teh glede na udeležbo, teritorij, opredeljene cilje in proceduro. Torej, koncizno, pregledno in uporabno za javno rabo tako za razpisovalce, kot tudi za oblikovalce, ali avtorje, ki se bodo natečaja udeležili. Natečajna pravila jasno opredelijo sestavo komisije, način podajanja natečajnega gradiva, roke, anonimnost, in kot izjemno pomembno, pravico izkoriščanja natečajnega predloga.

Ob vseh zgornjih navedbah se ponuja vprašanje: zakaj se skorajda nihče v zadnjem desetletju teh podanih pravil ne drži, oziroma vsaj ne v celoti? Ali ni lažje (so)delovati po nekem že uveljavljenem modusu, kot si vselej znova izmišljati in prirejati pravila in načine, sploh če gre za tako večplastno, občutljivo in pomembno področje, kot je oblikovanje?

Posledica tega je skrajno neprijetna in v javnosti odmevna situacija, ko se je UL ob svoji stoletnici odločila za osvežitev celostne podobe, ki jo je zasnoval Miljenko Licul (l.?). Že sama beseda osvežitev je sporna, pravilen termin je preoblikovanje. Preoblikovanje pomeni: narediti revizijo v pojavnosti funkcije. Osvežitev pa ponudi popolnoma novo oblikovalsko rešitev. Le-ta se resda veliko primernejše odziva na potrebe hitrih komunikacij, primernejših za splet in socialna omrežja, kar se obstoječa podoba, zaradi njenega nastanka v 80-letih prejšnjega stoletja, ne zmore.

Namen želenega preoblikovanja je bil v tem, da se Liculovo podobo, in njen nosilni element znak, preoblikuje v logotip, ki bo zadostil interaktivnim potrebam in ob spoštovanju obstoječega obenem vzpostavil sistem komunikacisjkih elementov, ki bodo zmogli uresničevati sodobne in vizionarske cilje tako pomembne javne ustanove, kot je UL. Ob tem UL med svojimi vrednotami ceni tudi: » … akademske odličnosti oziroma zagotavljanja čim višje kakovosti in etičnega in odgovornega odnosa do sveta.«

V DOS ocenjujemo, da je pri postopku prenove prav etičnost najbolj sporna. Etika so moralna načela, ki urejajo vedenje osebe ali izvajanje dejavnosti. O etiki, za razliko o všečnosti ali ustreznosti prenovljene podobe, ni mogoče razpravljati. Etika je ena sama. Do nove celostne grafične podobe (CGP) UL se ni prišlo na etičen način. Ni bil razpisan javni natečaj, posledično ne stroka ne javnost nista imeli možnosti dostopa in vpogleda do predlogov, ki tudi niso bili predstavljeni javnosti.

Vprašanje se postavlja tudi pri ovrednotenju nove rešitve, ki je plod dela neimenovanih študentov (domnevno ALUO). Sicer smo v medijih zasledili vprašanja na temo novonastalih stroškov ob implementaciji nove podobe. Takšna, in podobna vprašanja so nepotrebna, saj je jasno, da uvajanje novega sistema povzroči določene stroške. Absurdno je, da se vsi ubadajo s stroškom izdelave zastave, ne pa s honorarjem za idejni osnutek in realizacijo novega, zelo zahtevnega sistema CGP.

DOS ima v Predpisih o honoriranju oblikovanja vizualnih komunikacij jasno postavljene kriterije in opredeljene prav vse možnosti sodelovanja v korelaciji oblikovalec-naročnik s poudarkom na ovrednotenju dela posameznih sklopov, kot tudi omejitvi izkoriščanja avtorskih pravic in zaščite le teh. V pisanjih o novi podobi UL lahko zasledimo celo miselnost o pro bono izdelkih v zameno za reference, kar predstavlja plodno podlago za pridobitev manj kvalitetnega dela, saj vsako profesionalno delo zahteva čas in znanje, kar pogojuje tudi ustrezno finančno nadomestilo. V DOS opozarjamo, da gre ob teh dogodkih za nerazumevanje in degradacijo oblikovanja s področja izkoriščanja avtorskih pravic.

Kot pri drugih avtorskih delih se tudi v primeru oblikovanje govori o moralnih in materialnih pravicah. Moralne so neodtujljive, za materialne v katerih avtor na podlagi naročnikove rabe dela opredeli svoj honorar, pa v zadnjem času opažamo porast pogodb, v katerih avtorju oblikovalcu odvzamejo vse materialne avtorske pravice. Takšne pogodbe so za ponudnika pogodbe ugodne, saj z avtorjevim delom lahko časovno in teritorialno neomejeno razpolaga ter brez obvestila ali soglasja avtorja njegovo delo v celoti ali delno spreminja in predaja ali celo prodaja tretji osebi, ne da bi do avtorja imel kakršnekoli obveznosti.

»Znanje in vedenje o moči oblikovanja vizualnih sporočil postajata vse pomembnejši. Izobraževanje je eden od načinov, ki izrazito prispeva k ozaveščanju razumevanja pomena vizualne kulture«, navaja Sašo Urukalo v svoji knjigi Odločitev za odgovornost. Kako se bo odločila Univerza v Ljubljani in na kakšen način se bodo izvajali podobni pozivi in javni natečaji, bo odločilno vplivalo na percepcijo ravno te mlade generacije, ki bo nekoč sama na vodilnem položaju.

Društvo oblikovalcev Slovenije,
V Ljubljani, 16. 7. 2019

Avtor: DOS